Kolumna: Butale so razglasile konec e-mobilnosti - 2 % električnih avtomobilov na cesti, 100 % zadovoljstvo na ministrstvu

Po številu vseh registriranih - torej tistih na cesti - pa smo nekje med zadnjo peterico. V Sloveniji je delež električnih vozil na cestah 2%. Torej 2 na 100 avtomobilov.  Naj razložim!

Lani smo imeli 11,2-odstotni delež baterijskih vozil. Norvežani 95,9 %. Danci 68,5 %. Povprečje EU je bilo 17,4 %, mi pa smo capljali 6 odstotnih točk pod njim. Letos smo se v prvem polletju povzpeli na 16,5 %, junija in julija pa se prvič v zgodovini dotaknili evropskega povprečja. Prvič! To ni zaključen prehod. To je trenutek, ko je zamudnik prvič ujel korak s kolono. In točno v tem trenutku se je gospod z ministrstva – ki se v službo po vsej verjetnosti vozi z dizlom – odločil, da smo končali prehod in da smo v točki, ko bomo morali razvijati javni promet. Ki pregovorno po omrežjih neupravičeno pogoltne poleg zdravstva največ denarja. 

Subvencije, načrtovane do leta 2028, so namreč pošle v treh mesecih. Nov razpis? Neznano. Bolje rečeno: ni v načrtu vlade, ker je po mnenju gospoda situacija jasna – električni avtomobili naj bi bili že povsem konkurenčni bencinskim in dizlom. Da se vrnem k študiji, ker postaja branje že boleče: vse to je Evropa že preigrala. Nemčija je decembra 2023 čez noč ukinila Umweltbonus. Rezultat: 27,4-odstotni zlom registracij, izgubljeno prvo mesto v Evropi in dve leti negotovosti, ki jo je zdaj zakrpala z novimi tremi milijardami evrov. Romunija je program razpolovila, potem ustavila, in trg je zastal. Na drugi strani Danska in Norveška nikoli nista plačevali kupcem nakupne subvencije za električna vozila, pa imata najvišja deleža na svetu. Zakaj? Ker električnih avtomobilov nista začasno pocenili, ampak sta bencinske trajno podražili. Umazana tehnologija se davčno ne splača, čista se spodbuja. Davčna razlika med majhnim električnim in bencinskim avtomobilom na Danskem znaša skoraj 14.000 evrov. To je sistem. To je arhitektura. To je politika, ki misli 10 let naprej, ne 10 dni. Politika, ki se ne zanaša na krizna ali kratkoročna sredstva, temveč spreminja stvari v temeljih.

Mi smo si izbrali najslabšo možno kombinacijo: nemško subvencijo s kešem države, brez danske strukture in z romunsko proračunsko disciplino. Pri tem je naša shema sedem tisoč dvestodelnih evrov subvencije spadala med najboljša razmerja v Evropi in je registracije več kot podvojila. Delovala je. Predobro. In ko nekaj v tej državi deluje, to praviloma ustavimo. Tudi zato, da slučajno v čem ne bi bili predobri. Da se kje ne bi oddalili od Balkana. Pri e-mobilnosti smo še vedno tam. 

Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da subvencija za najbolje prodajani električni avto pri nas roma naravnost v Novo mesto – za Twinga iz Revoza. Vsak evro spodbude je evro za slovenska delovna mesta, za dobavitelje, za panogo, ki je eden zadnjih ostankov naše industrije. Po mojih izračunih 500 Twingov te subvencije ne bo deležnih. Kdo ima torej interes, da ta denar preusmerimo drugam? V javni promet, kamor gre že danes 315 milijonov letno in kjer je število potnikov na medkrajevnih avtobusih z nekdanjih 146 milijonov padlo na 35? Delavskih avtobusov ni več, ker industrije ni več. Država z razgibanim reliefom in razpršeno poseljenostjo potrebuje poceni, razogljičen osebni prevoz. To ni ideologija. To je zemljevid. Prihaja avtonomni, samovozeči osebni prevoz, ki bo pocenil in spremenil zemljevid osebne mobilnosti ter javnega prevoza. Zakaj ne bi en avto na vasi prepeljal vseh otrok v šolo? Javni promet je klinično mrtev in ostaja le priročna priložnost za odtekanje denarja – zato se ga kot vedno tako mrzlično subvencionira. 

Priznam pa eno: kritiki subvencij imajo delno prav. Subvencija, kot smo jo poznali, res ni dolgoročna rešitev, kar dokazujeta prav Danska in Norveška. Ampak rešitev ni ukinitev brez nadomestila. Rešitev je napovedana, postopna gradnja strukturne davčne razlike, kot so jo izpeljali Nordijci. Nenaden konec sredi nakupnega cikla je po vseh evropskih izkušnjah najdražja možna pot. Nemci so jo plačali z zlomom trga. Mi jo bomo očitno plačali z učno uro, ki smo jo lahko brezplačno prebrali v tuji statistiki.

V zadnjih dneh se pogovarjam z raznimi avtotrgovci, koncesionarji in drugimi predstavniki blagovnih znamk. Načeloma smo bili mnenja, da se tako vroča juha ne poje. A glede na slišano se mi zdi, da bodo ostale zaloge in slaba volja pri marsikomu. In vse to na račun gostilniških debat, ki z zanesljivostjo in stroko o e-mobilnosti nimajo veliko skupnega. Ter na račun ljudi, ki nikoli niso preizkusili električnega avtomobila in ga zaradi poročanja POP TV tlačijo v kategorijo luksuznih dobrin.

Po izpovedanem verjamem, da gospod Marko Dvornik še vedno verjame vsaj polovici mitov o e-mobilnosti. Če bi razumel in videl širše, bi lahko razmišljal drugače. Vsem »strokovnjakom« na Ministrstvu za infrastrukturo, ki kopljejo v temi ponoči po naših avtocestah in kot na prelomu prejšnjega stoletja pljuvajo po novi obliki mobilnosti, sporočam: privoščite si že enkrat lepo količino strokovnih ekskurzij! Naj gredo malo na Kitajsko, da vidijo, kako je videti prihodnost, in malo na sever, da pogruntajo, kako se do prometne varnosti in načrtovanja prometa obnašajo Skandinavci.

Zato za gospoda z ministrstva še vedno velja moja ponudba: karta za Šanghaj, povratna. Bomo skupaj zbrali na - Elektro vozila Slovenije na Facebook. Ker moramo vsake toliko odpotovati v prihodnost, da vidimo, da svet ni takšen, kot nam ga riše naš mali medijski akvarij s POP TV na čelu, ki je tu le zato, da poneumlja narod.

Do takrat pa naj si zapomni eno samo številko. Ne 8. Ne 10. Sedemnajst. Tako dobri smo bili. Lani in nikoli več.