Vsak dan 1,7 milijona evrov: tiha subvencija nafte, ki je nihče ne imenuje subvencija, medtem ko se ob drobižu za električne avtomobile zgraža pol Slovenije

Poglejmo, kaj država ta hip dejansko počne, da dizel stane toliko, kot stane. Trošarina na dizelsko gorivo je pri 0,33 evra za liter, kar je najnižja raven, ki jo sploh dopušča evropska zakonodaja. Nižje po zakonu ne gre. Konec julija je vlada za dva meseca zamrznila še prispevek za energetsko učinkovitost in okoljsko dajatev za CO2, v začetku avgusta pa je Slovenija v Bruslju uradno zaprosila za izredno znižanje trošarin pod evropski minimum. Ko država prosi Evropsko komisijo za izjemo pri obdavčitvi nafte, to ni energetska politika. To je klic v sili.

Zakaj vse to? Ker je Hormuška ožina pol leta v osnovi zaprta in ker se je Brent letos obnašal kot jojo v rokah živčnega otroka. Marca smo prvič v zgodovini samostojne države sprostili 30 milijonov litrov dizla iz varnostnih zalog, vlada je aktivirala Slovensko vojsko, na črpalkah pa smo nekaj tednov živeli z omejitvami točenja. Cena vašega tanka je torej odvisna od pogajalske volje dveh držav, ki se pol leta ne moreta zmeniti niti o tem, po kateri strani morja smejo pluti ladje.

Račun, ki ga nihče ne izstavi

In zdaj pridemo do bistva. Vsi ti ukrepi, zamrznjene dajatve, trošarine na dnu, prošnje v Bruselj, so subvencija. Ogromna, tiha, večna subvencija fosilne mobilnosti, ki je nihče ne imenuje subvencija, ker gre skozi trošarinski sistem in ne skozi javni poziv z obrazcem.

Zdaj pa številke, ker Macarol vedno dela s podatki. Slovenija letno proda okoli 2 milijardi litrov dizla in približno pol milijarde litrov bencina. Skupaj torej dobrih 200 milijonov litrov pogonskih goriv na mesec oziroma slabih 7 milijonov litrov na dan. Vsak dan v Sloveniji izpraznimo približno 140.000 petdesetlitrskih rezervoarjev.

Če seštejemo trošarinski manko do običajnih ravni in zamrznjeni dajatvi, pridemo do konservativne ocene okoli 0,25 evra na liter izpada javnih prihodkov. Da ocena ni iz trte izvita, potrjuje kar ministrstvo samo: pri kurilnem olju uradno računa, da bi bil liter brez regulacije in oproščenih dajatev dražji za dobrih 21 centov.

Račun je preprost in boleč: okoli 50 milijonov evrov na mesec. Približno 1,7 milijona evrov vsak dan. Na letni ravni čez 600 milijonov evrov. Toliko se država vsako leto tiho odpove prihodkom, da nafta na tabli izgleda cenejša, kot v resnici je.

Kaplja, morje in štoparica

Zdaj pa primerjava, zaradi katere je ta članek sploh nastal. Letošnja sredstva za subvencije ob nakupu električnih vozil so znašala 25,6 milijona evrov za fizične osebe in 8 milijonov za podjetja, skupaj torej 33,6 milijona evrov. Denar bo po oceni Borzena pošel še ta mesec, novega poziva pa zaenkrat ni na obzorju, ker se je maja iztekel še evropski Načrt za okrevanje in odpornost, ki je v treh letih prispeval 43,9 milijona evrov.

Vzemimo štoparico. Celoletni sklad za subvencije e-vozil, tisti, ob katerem se zgraža pol Slovenije, tiha naftna subvencija požre v približno 20 dneh. Samo delež za fizične osebe izgine v 15 dneh. Vsa evropska sredstva za tri leta elektrifikacije? En slab mesec subvencioniranja nafte.

In tu je razlika, ki pove vse. Subvencija za električni avto ima javni poziv, obrazec, čakalno vrsto, zgornjo mejo in trdi konec avgusta. Naftna subvencija nima ničesar od tega: brez kapice, brez vloge, brez vrste. Samodejno se obnovi vsak regulacijski cikel. Ob kaplji se vsi derejo, morja pa nihče ne vidi.

Pošten drobni tisk, ker Macarol dela z dejstvi

Priznajmo protiargumente, ker brez njih ta kolumna ne bi bila vredna vašega časa. Prvič, elektrika tudi ni zastonj in omrežnina zna človeka spraviti v slabo voljo. Drži. Drugič, precejšen del prodanega dizla natočijo tranzitni tovornjaki, ki se v Sloveniji le ustavijo na poti čez Evropo, tako da vsak liter te subvencije ne konča v slovenskem rezervoarju. Tudi drži, čeprav je izpad proračunskih prihodkov enako resničen.

Ampak ključna razlika ni v ceni na položnici. Ključna razlika je v naslovu proizvajalca. Sonce nima ožine, ki bi jo lahko kdo zaprl.

Rafinerija na strehi, naftna ploščad v garaži

In tu je slovenski adut, ki ga trmasto ne izkoriščamo: velika večina nas živi v lastniških domovih, okoli dve tretjini gospodinjstev v svojih hišah. Torej pod streho, na katero lahko privijačijo lastno elektrarno. Družina s sončno elektrarno, baterijo in električnim avtomobilom je dobršen del leta energetsko praktično odklopljena. Njej je vseeno, kaj počne Teheran, kaj napoveduje Goldman Sachs in kaj bo vlada tokrat izprosila v Bruslju. Njena rafinerija je na strehi, njena naftna ploščad je garaža.

Temu se strokovno reče odpornost države. Vsaka streha s paneli je liter nafte, ki ga ni treba uvoziti skozi 33 kilometrov najbolj živčnega morja na svetu. Za en sam mesec tihe naftne subvencije, tistih 50 milijonov evrov, bi lahko na strehe postavili sončne elektrarne z baterijami za približno deset tisoč gospodinjstev. Vsako leto znova. In ta naložba se ne izpari v izpuhu: ostane, proizvaja in dela državo neodvisno.

Zakaj država ne mara neodvisnih državljanov

In zdaj še neprijetno vprašanje, ki si ga nihče ne upa postaviti na glas: zakaj država vsega tega ne vidi? Odgovor je preprost in ga najdete v proračunu. Energetsko neodvisen državljan je za državno blagajno katastrofa. Družina s paneli na strehi, baterijo v kleti in elektriko v garaži ne plačuje trošarine, ne plačuje DDV na gorivo in ne plačuje CO2 dajatve. Za finančno ministrstvo je nevidna. Idealen državljan te države ima dizla, vozi veliko in toči doma.

Poglejte račun z druge strani črpalke. Tudi pri trošarinah na zgodovinskem dnu država pri vsakem litru dizla pobere 0,33 evra, pri bencinu 0,42 evra, k temu pa še 22 odstotkov DDV na celotno maloprodajno ceno. Pri dobrih 200 milijonih prodanih litrov mesečno to pomeni, da skozi črpalke v proračun vsak mesec priteče krepko čez 100 milijonov evrov. Nafta ni energent, nafta je davčna infrastruktura. Zato se fura ta dizelska agenda: ne zaradi ljubezni do motorjev, ampak zato, ker je vsak poln tank tudi poln proračun. Politika je pač žejna kot V12. In V12 ne piješ na sončno energijo.

Zato v strategiji ni milijona streh s paneli. Samooskrbnega državljana ne moreš obdavčiti na ožini, ne moreš mu regulirati cene sonca in ne moreš se z njegovo položnico slikati na novinarski konferenci. Lahko pa mu vsaka tri leta poveš, da je za subvencije zmanjkalo denarja.

Kamen bo padel nazaj

Nasprotovati elektromobilnosti v državi brez kaplje lastne nafte, sredi naftne krize, ko trošarine ne moremo več nižati, ker smo že na dnu, ni konservativizem. Je vztrajanje pri parnem vlaku, ko ti pred hišo že stoji elektrificirana proga. Trenutno stanje je absurd na štirih kolesih: vsak mesec 50 milijonov evrov namenimo za to, da ostajamo odvisni od ožine, ki je 33 kilometrov široka in 5.000 kilometrov stran, ob tem pa se zgražamo nad drobižem, ki bi nas delal samostojne.

Kamen bo padel nazaj na tla. Fizika je pri tem neizprosna in do zdaj še ni izgubila nobene stave. Edino vprašanje je, ali bomo takrat stali pod njim ali na strehi, tik ob svoji mali elektrarni, ki državi ne prinese niti centa. Mogoče je prav to najboljši razlog, da jo postavite.